The Boundless Self

Slikanje je zame krasen proces, nekaj božanskega čutim ko se potopim v barve in platno...
Ko začnem slikat, si odprem »mojo glasbeno skrinjico« s čudovitimi melodijami, ki me že same po sebi pripravijo na mistični sprehod po svetu barv. Včasih me spodbudi misel, da se usedem in meditiram na sliko, to vedno storim, ko delam po naročilu, saj se želim povezati z energijo tega človeka. Ali pa pojem mantre (zvočna vibracija in pomeni »osvoboditev uma«), ki mi pomagajo biti nenavezana na rezultat, in me energijsko podprejo v samem procesu slikanja.
Potem si pripravim različne barve, ki me pritegnejo tisti trenutek, postavim platno na stojalo, naložim barvo na čopič in zaprem oči.
Pred mano je prazno platno in zaprtih oči se prepustim gibanju roke, kako drsi po površini. Lahko sem zelo umirjena in počasna, lahko sem odločna in strastna. Sploh mi ni pomembno, kaj bo ta trenutek nastalo, važno je, da se prepustim, da sprostim ustvarjalni nemir, da se izrazi.
Oči odprem le za to, da čopič pomočim v barvo. In zaprtih oči nadaljujem. Ob tem se sproščajo čustva, ki jih lahko razumem ali ne, ki jih lahko upoštevam, ali ne. Vse se zgodi naravno, spontano.
Od tu do nastanka končne podobe se zgodi še marsikaj. Obračanje platna v vse smeri, sledenje igri barv in pomenom oblik, ki so nastale. In dostikrat nastane popolnoma spontano nekaj, kar sploh nisem planirala, rezultat je pa boljši kot če bi planirala.
Ko me kdo vpraša kako sem nekaj naslikala, včasih niti ne znam povedat, ker je bilo dosti zaprtih oči, ker je bilo dosti intuitivnih trenutkov, ker ni bilo razmišljanja.... Je bil le nekaj urni pretok.