Razmišljam, da je v bistvu življenje zelo enostavno, samo če bi v vseh situacijah znali prepoznati to enostavnost. Nisem rekla, da je lahko. Ne govorim o tem. Govorim o tem, da večina ljudi ne zna slediti svojemu notranjemu glasu, telesu, informacijam, ki jih dobi v nekem trenutku, ko niso pozorni. To je treba krepit, tako kot biceps z vajami za moč v rokah. Mi vse tako samoumevno jemljemo. Kot da smo se rodili in vse kar moramo početi sami s sabo je jesti in se gibati in razmnoževati. In kje je še vse drugo? Kot da drugo ne obstaja. Aja, obstaja Facebook in poročila na TV, pa razne serije, ki poneumljajo.
In potem imamo zdravstvene težave, zato seveda krivimo naporno delo, napačno držo v službi, težavnega in zahtevnega šefa, učitelje in podobno. Ampak zakaj imamo ravno to delo, in ne eno drugo, v katerem bi uživali? Zakaj smo si ravno tako delo pritegnili? Da zdaj trpimo. Zakaj ravno tega šefa, to težko prijateljico, takega partnerja, take otroke…? Mogoče iščemo pozornost? Kako bomo drugače dobili pozornost, kot tako, da trpimo, se potožimo drugim, in oni nas obsipajo s pozornostjo. Ker smo žrtev. Sistema, ali česarkoli. A ni enostavno? ☺ To je ena izmed možnosti. Vem pa, da nismo nismo žrtve. Ničesar. Nikogar. Niti žrtve samih sebe nismo.
Mogoče nas življenje na različne načine uči potrpljenja, iskanja sebe v vseh teh stvareh, iskanja svoje notranje moči in potencialov in ne zunanjih potrditev. Vedno ko bomo iskali zunaj sebe nekaj, se bomo razočarani ujeli v začaran krog.
Jaz že kar 15 let delam na teh stvareh včasih bolj, včasih manj intenzivno, sem pa ugotovila skozi ves ta čas, da v bistvu vse ustvarjamo v naših mislih in občutkih. Da si vse pritegnemo sami v svoj svet, zaradi določenih vzgibov, programov, vzorcev, ki jih imamo v sebi, ki smo jih kdove kje pobrali; saj vemo – od mame, očeta, okolice. Vzeli za svoje! In živimo po njih. Zakaj? Ker nismo vedeli drugače. In če še naprej tako živimo ne moremo pričakovati dobrih rezultatov. Ko je človek odrasel, mora vzeti življenje v svoje roke in postati odgovoren, ne živeč po tekočem traku, kjer nimaš opcije za izstop. Ni vse samo v tem zunanjem vidiku. To je le posledica notranjega. To je REAKCIJA na našo AKCIJO. Torej prenehat moramo kazat s prstom na druge zunaj nas, na starše in družbo, vlado, šefa, partnerja, ampak prst usmerit vase. Pika. Tu se začne.
Če pa živimo v trenutku, v zavedanju, ko v bistvu malo upočasnimo svoje življenje, začnemo poslušat te notranje glasove, telo, intuicijo, ki nam vedno nekaj govori; vedno nam skozi simbole kaže, včasih zelo jasno, kaj je narobe, kaj delamo narobe. Zato je dobro včasih iti ven iz sebe in svojih kalupov, navad, narediti nekaj novega, norega, početi stvari, za katere mislite, da jih v teh letih pač več ne morete početi. Kdo je to rekel? Samo zato ker tako družba narekuje? Ker drugi tega ne počnejo..?? Meni je enkrat nekdo rekel, da se za moja leta ne spodobi, da sem tako otročja… AAAAAAAAA grrrrrr,… mogoče se za njegova leta ni spodobilo bit tako resen in strog, da ne rečem zategnjen ☺
Jaz sem vseeno vesela zase in za vse tiste, ki ste se nekega dne zaradi česarkoli odločili, da je treba pogledati malo globlje, pa ne v kozarec hihi, ampak v svoje temne plati življenja in jih povleči na dan, jih osvetliti in jih spustiti Tam se skrivajo darila. Tam so dragulji. Zdaj izgledajo mogoče le kot en kup »dreka«.
