Življenje je ena sama sprememba, vendar iz našega zornega kota so te spremembe vidne s časom. Naše celice se ves čas spreminjajo, se rodijo, rastejo, zorijo, odmrejo ko opravijo svojo dolžnost. Drevo konstantno raste in se širi, stare veje odmrejo in padejo, nove zrastejo… A spet, kako in kdaj to mi sploh vidimo? Imamo oči, imamo čutila, a se zdi kot da smo slepi, gluhi, in sveta ne dojemamo takega kakršen je. Spimo. Hodimo po svetu v napol budnem stanju avtopilota, kar zadostuje trenutnim razmeram v katerih živimo. Važno, da opravimo svoje dolžnosti, ki nam jih je družba pripela, in smo »rešili« dan pred utopijo.
Ko niti ne vidimo kdaj je naše drevo, ki smo ga posadili zraslo čez streho hiše; ko ne vidimo kdaj otroci zrastejo, ampak samo hitimo v nov dan, ko ne vidimo, da je za nami 30, 40, 50 let, pa nismo še nič »pametnega« ustvarili, čemur bi lahko rekli zapuščina zanamcem, ko nas več ne bo. Spimo!!! Spimo!! Zakaj se ne bi zbudili?
Zato ker je lažje živeti v preteklosti in v prihodnosti, ker raje objokujemo pretekle izkušnje, in sanjarimo ter delamo plane za prihodnost. Mogoče to niti niso plani, temveč le pobožne želje za katere itak vemo, da se nam ne morejo uresničit. Ne živimo v sedanjem trenutku, ne delamo iz njega top trenutka. Vedno smo nekje in si želimo biti nekje drugje. Potem smo tam »nekje drugje«, in si spet želimo biti »nekje drugje«.. Malo me spominja na tiste, ki so kdaj hoteli začeti s shujševalno kuro, pa so govorili »Začnem jutri«, ali »Začnem v ponedeljek«… In vedno je bil ta »jutri« in ta »ponedeljek« v prihodnosti. Nikoli ni bil zdaj. ZDAJ je pomemben pri vsaki stvari – tudi pri iskanju sprememb. Zdaj jih moramo najti v sebi. Zdaj moramo nekaj spremeniti. Zdaj moramo pogledati drugače na svoj svet, in zdaj moramo ukrepati.
Življenje nam gre kot po kalupu. Naredimo neko spremembo, ki smo si jo recimo želeli že dolgo narediti, pa ali ni bilo volje, ali ni bilo priložnosti (čeprav priložnosti si sami ustvarjamo, ampak ok), ali ni bilo časa itd (izgovorov imamo itak nešteto). In ko smo naredili to spremembo, se nekaj časa počutimo super, lepo nam je, zadovoljni smo s sabo, ker smo naredili nekaj zase, in čez čas, ko seveda niti ne opazimo, ker zaspimo medtem, se že ko bubreg u loju lepo vsidramo v to novo situacijo, ki je zdaj že stara. Niti ne vidimo kdaj smo se spet podali v občutke navade in dolgočasja. In stagniramo. Kot bi celica v našem telesu malo zaspala in se ne razvijala naprej, ne zorela in ne odmrla. Kot bi drevo nehalo rasti. Tako mi zaspimo. Budni spimo. In kaj je tu življenje, ki ga tako iščemo in želimo? Naša odločitev, da spregledamo. Naša odločitev, da se zbudimo! Seveda je najlažje spati, a to naredi človeka postanega, starega, brez življenja.
Kdor se nikoli ne preseli, kdor nikoli ne zamenja službe, partnerja (ja!), kdor se vedno veže na iste lokacije, ljudi, se zelo težko spreminja, težko raste. Tak človek mora biti zelo duhovno močen in zrel, da se spreminja, kljub temu, da v materialnem smislu ostaja na mestu. Če nimate takih duhovnih potencialov, priporočam, da se zbudite in začnete opazovati sebe in svoje življenje. Da se s kritičnim pogledom uzrete in začnete sprejemati nove in nove odločitve o spremembah. Odpovejte se stagnaciji, ki je vaš zvesti služabnik, in namesto nje izberite rast. Če ne gre drugače začnite z majhnimi stvarmi, kot je izbira oblačil, dodajajte barve, spreminjajte oblike, izberite drugačno hrano, pijačo, pojdite drugam na izlet kot bi šli običajno, pojdite kdaj sami kam, preberite popolnoma drugačno knjigo kot bi jo sicer, spremenite in ozavestite način dihanja vsaj za par minut na dan, …
Predvsem pa spremenite svoj notranji svet. Ta zunanji vam bo lahko pomagal, da spremenite notranjega. Notranjega pa najlažje spreminjate z rednimi duhovnimi praksami, z jogo, meditacijo, dihanjem, sproščanjem, pretočnostjo…
